O avtizmu lahko na spletu preberemo marsikaj. Večina ljudi pozna avtizem iz filma kot je sloviti Rain Man z Dustinom Hoffmanom v glavni vlog. Vendar pa starši otrok s spektroavtistično motnjo lahko povemo, da je ta podoba daleč od resnice.

Ko govorimo o avtizmu, navadno ljudje pomislijo na odsotnost očesnega stika, samotarstvo in čustvene izpade. Pojavljajo se stereotipna prepričanja, da so vsi avtisti izjemno inteligentni, celo geniji, da se ne znajo vesti v družbi (sploh otroci so skrajno nevzgojeni), da so agresivni in egocentrični, skratka da so »čudaki«.

Nedvomno živimo v času, ko vse teži k popolnosti in dovršenosti. Družba je izrazito tekmovalna. Danes starši od svojih otrok veliko pričakujejo, praktično že od rojstva naprej. Smučati morajo znati že pri treh letih, brati pri štirih, igrati klavir pri petih letih,… biti morajo najbolj uspešni v šoli, najbolj priljubljeni med prijatelji, skratka najboljši. Od otrok se pričakuje, da bodo vedno dobro razpoloženi, ne bodo delali napak ter bodo slepo ubogali starše, in v taki družbi ni prostora za drugačnost. V kolikor »štrliš« izven tega okvirja, si čuden. Posledica pa je, da te družba izloči. In prav v tej poziciji se velikokrat znajdejo tudi otroci z avtizmom.

V strokovni in znanstveni literaturi lahko zasledimo več izrazov za avtizem (avtistična motnja, spektroavtistična motnja, motnja avtističnega spektra, klasični avtizem, atipični avtizem, Kannerjev avtizem, pervazivna razvojna motnja, visoko-funkcionalni avtizem, Aspergerjev sindrom itd.). Ker gre za spekter (skupni znaki/značilnosti, ki se odražajo na različne načine), se v slovenskem prevodu najpogosteje uporabljata izraza spektroavtistična motnja ali motnja avtističnega spektra.

Avtizem je opredeljen kot razvojna nevrološka motnja, ki pomembno vpliva na posameznikovo komunikacijo, povezovanje z drugimi in na razumevanje sveta. Govorimo o triadi primanjkljajev: na področju socialne interakcije, verbalne in neverbalne komunikacije ter socialne imaginacije.

Težave socialne interakcije se kažejo že zelo zgodaj. Že pri majhnem otroku lahko opazimo, da neobičajno joka, ima motnje spanja, ne reagira primerno na ljudi okoli sebe, ampak ga bolj zanimajo predmeti.

Otroci z avtistično motnjo imajo pogosto težave pri vzpostavljanju odnosov; njihove socialne interakcije so pogosto omejene in rigidne. Prav tako imajo težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih (govori se o odsotnosti empatije) ter izražanjem njihovih lastnih. Včasih izpadejo brezčutni, ker ne znajo prepoznati, kako se nekdo počuti, ne iščejo potrditve ali tolažbe drugih, lahko da sploh ne iščejo družbe drugih in so raje sami. Pogosto so ti otroci vključeni v neko paralelno igro, namesto v kooperativno z drugimi. Prav tako ne razumejo dejstva, da imajo drugi ljudje svoje poglede in stališča, kar se odraža na različne vidne načine: lahko se pretirano ali neprimerno smejejo, hihitajo; težijo k igri z igračami in predmeti na neobičajen, stereotipen način; ne sledijo tipičnemu vzorcu pri razvoju igre, pogosto je odsotna domišljijska igra; v igri na splošno težje sprejemajo pravila in kompromise.

Zaradi vsega naštetega imajo ljudje z avtizmom težave pri vzpostavljanju prijateljstva. Nekateri si zelo želijo, da bi se družili z drugimi, vendar pa ne vedo natančno, kako naj to storijo.

Težave v socialni komunikaciji se kažejo predvsem v odsotnosti ali pomanjkanju govorno-jezikovne komunikacije in neverbalne komunikacije. Okoliščine si pogosto razlagajo dobesedno, ne razumejo sarkazma, metafor, norčevanja, zaradi česar pogosto izpadejo kot socialno nerodni, celo čudaški, zaradi neupoštevanja socialnih pravil pa nevljudni in nesramni. Nekateri ljudje z avtizmom nikoli ne razvijejo govora, ali imajo omejen govor, ki zajema le ponavljanje besed in besednih zvez.

Na področju fleksibilnosti mišljenja pa gre predvsem za težave z razumevanjem in interpretacijo misli in dejanj drugih ljudi, predvidevanjem, kaj se bo zgodilo, razumevanjem koncepta nevarnosti, soočanjem z novimi, neznanimi situacijami.

To triado pa pogosto spremljajo še nekatere druge posebnosti in težave:

  • stereotipni in ponavljajoči se vzorci vedenja, ki se lahko kažejo kot tleskanje s prsti, zibanje, hoja po prstih, vrtenje predmetov, praskanje po mizi, tek v krogu ipd.;
  • nefleksibilno, togo upoštevanje nefunkcionalne rutine (npr. odhajanje v vrtec po vedno isti poti, določeni rituali pred spanjem, rituali hranjenja ipd.);
  • ozko usmerjeni interesi in preokupacija z nekimi specifičnimi interesi ali predmeti (npr. risanje, glasba, računalniki, vlaki, dinozavri…);
  • vztrajanje na stabilnosti, enakosti, odpor do sprememb (najmanjša sprememba v dejavnosti, okolju ali dnevnem razporedu lahko povzroči silne izbruhe);
  • motnje pozornosti;
  • težave na področju motorike (imajo težave pri lovljenju, metanju, kotaljenju in brcanju žoge ter težave na področju fine motorike, npr. držanje škarij, uporaba obeh rok ipd., kar neposredno vpliva na področje skrbi zase, npr. oblačenje, obuvanje, umivanje zob idr.);
  • senzorna preobčutljivost – hipersenzibilnost (npr. dotik je neprijeten, boleč; ne prenesejo določene teksture ali sestave oblačil, zvoki so preglasni, popačeni, neurejeni) ali premajhna občutljivost na dražljaje – hiposenzibilnost (visok bolečinski in temperaturni prag, periferno gledanje, slaba globinska percepcija, ovohavanje, lizanje predmetov);
  • psihiatrične težave, anksioznost, fobije;
  • zdravstvene težave kot sta epilepsija in intoleranca na določeno hrano;
  • težave s prehranjevanjem (lahko so občutljivi na določene teksture hrane, ne želijo poskusiti nove hrane, so izbirčni);
  • težave s spanjem;
  • težave z navajanjem na stranišče;
  • pomanjkanje občutka za svojo varnost in za varnost drugih.

Avtizem po intenzivnosti zelo variira, obsega širok spekter motenj, od lažjih do težjih oblik. Od skoraj popolne zaprtosti v svoj svet in nekomunikativnosti do izredne zgovornosti ali celo družabnosti.

Pogostost avtizma je v zadnjih dveh desetletjih narasla za več kot 10-krat, kar jo danes uvršča med najhitreje naraščajočo razvojno motnjo. Gre že za več kot en odstotek populacije in pogosteje prizadene dečke kot deklice.

 

Literatura:

Center za sluh in govor Maribor, Strokovni center za avtizem. Kaj je avtizem? Dostopno prek: https://www.csgm-avtizem.si/avtizem/ (1.4.2019).

Hannah, Liz. 2009. Učenje mlajših otrok z motnjami avtističnega spektra, priročnik za starše in strokovnjake v rednih šolah in vrtcih. Maribor: Center društvo za avtizem.

Jurišić, D. Branka. 1992. Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Macedoni-Lukšič, M. Jurišić D., B., Rovšek, M., Melanšek, V., Potočnik Dajčman, N., Bužan, V., Cotič-Pajntar, J., Davidovič Primožič, B. 2009. Smernice za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi motnjami. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Patterson, David. 2009. Avtizem: kako najti pot iz tega blodnjaka: vodnik za starše pri biomedicinski obravnavi spektra avtističnih motenj. Ljubljana: Modrijan.

Svetovalnica za avtizem. Glavne značilnosti avtizma. Dostopno prek: http://www.avtizem.net/glavne-znacilnosti-avtizma (1.4.2019).

Werdoning, A., Vizjak Kure, T., Švaglič, M., Petrič Puklavec, M., Kornhauzer Robič, L., Turk-Haskič, A., Štok, M., Marenče, M. in Caf, B. 2009. Smernice za delo v oddelkih za predšolske otroke z motnjami avtističnega spektra. Dostopno prek: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potrebe/programi/Smernice_predsolski_MAS.pdf (1.4.2019).

Whitaker, Philip. 2011. Težavno vedenje in avtizem – razumevanje je edina pot do napredka. Ljubljana: Center za avtizem.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja