Ilustracija: Anja Petrarca

»Prijateljstvo je največje darilo, ki ga lahko podarimo drug drugemu.” – Lisette Favier

Vsi potrebujemo prijatelje. Zakaj? Ker nam prijateljstvo daje občutek sprejetosti, povezanosti in razumljenosti. Otroci se v prijateljskem odnosu učijo različnih vlog, dajati in sprejemati, voditi, slediti, zmagovati in sprejemati poraze. Učijo se pravičnosti, sočutja, izražanja čustev, spoštovanja različnih pogledov, sodelovanja, sprejemanja kompromisov in razreševanja konfliktov itn. Nasprotno pa imajo otroci, ki ne razvijejo nekih prijateljskih odnosov lahko kasneje težave v socialnem in emocionalnem razvoju, so nesamozavestni in imajo nižjo samopodobo, v odrasli dobi pa se lahko pojavita tudi anksioznost in depresija.

Nevrotipični otroci že zelo zgodaj začnejo navezovati stike z drugimi otroci, medtem ko otrokom s spektroavtistično motnjo druženje predstavlja velik izziv. Pogosto se srečujemo z mitom, da so otroci z avtizmom radi sami, da se načrtno osamijo in živijo v nekem »svojem svetu«. Temu seveda pritrjuje že sama razlaga besede avtizem, ki izhaja iz grške besede »authos«, kar pomeni »sam s seboj«. Vendar ta trditev ne drži povsem, sploh če opazujemo otroke z aspergerjevim sindromom, ki imajo potrebo po sprejetosti in vključenosti. Želijo se igrati s svojimi vrstniki, vendar jim primanjkuje socialnih spretnosti, da bi se lahko vključili v njihovo igro. Večkrat samo opazujejo igračo in sovrstnike, če pa že pristopijo, lahko njihov pristop deluje precej okorno in socialno neprilagodljivo. Navadno začnejo obširno govoriti o temi, ki jih zanima, ker pa imajo težave z branjem neverbalne komunikacije, socialnih namigov, želj in pričakovanj drugih, pogosto ne opazijo, da se nekdo ob njih dolgočasi. Pri otrocih z aspergerjevim sindromom je pri interakciji s sovrstniki mogoče opaziti, da svojega vedenja ne prilagajajo samodejno odzivu drugih. Zaradi težav v čustvenih odnosih in nerazumevanju konteksta ter težav z razumevanjem nenapisanih pravil so pogosto označeni kot hladni, nevljudni, nesramni, celo nevzgojeni. Otroci z aspergerjevim sindromom lahko drugemu v obraz povedo neprijetno resnico (npr. da je debel), saj ne predpostavljajo, da bi njegov komentar lahko bil žaljiv. Vrstniki jih zato pogosto ignorirajo, zavrnejo, zbadajo, celo ustrahujejo, zato se pozneje niti ne trudijo več s pobudami za interakcijo. Tako so velikokrat raje v družbi odraslih kot v družbi vrstnikov, saj se jim odrasli v večji meri prilagajajo, medtem ko jih sovrstniki pogosto ne razumejo. Poleg tega jim bolj ustreza pogovor »ena na ena«, saj se v skupini počutijo izgubljeni.

Lahko bi rekli, da imajo otroci z avtistično motnjo težave z razumevanjem koncepta prijateljstva nasploh. Če že razvijejo neke medsebojne odnose, gre večinoma za platonska prijateljstva. Medtem ko nevrotipični otroci vidijo prijateljstvo v smislu druženja, naklonjenosti, vzajemne podpore in zaupanja, pa otroci z avtistično motnjo običajno zaznavajo vlogo prijatelja popolnoma drugače. Za njih je lahko prijatelj vsak, ki jih ne ustrahuje, pretepa ali zasmehuje. Ko npr. Patriku česa ne dovolim, mi navadno v jezi odvrne: »Sedaj pa nisi več moja prijateljica!« In potem mu poskušam pojasniti, zakaj tega ne dovolim, kakšne so lahko posledice…

Socialna izolacija teh otrok se te včasih resnično dotakne. Pri Patriku sem njegovo izoliranost najprej opazila ob opazovanju fotografij iz prvega leta v vrtcu. Še posebej se spomnim fotografije, kjer so v igralnici vsi sedeli za mizo, le Patrik je bil na tleh nekje na drugem koncu sobe. Velikokrat sem ga potem skrivaj opazovala, kako se je sam igral ob oknu, vendar me nekje do tretjega leta starosti to niti ni skrbelo, saj je bil videti zadovoljen v svojem malem svetu. Me je pa večkrat prešinilo: Ali ima Patrik v vrtcu sploh kakšnega prijatelja? Ali bo sploh kdaj povabljen h komu na rojstni dan?

V zadnjih dveh letih se je veliko spremenilo. Iz tihega fantka, ki je raje opazoval kot se vključil v družbo, se je Patrik spremenil v pravo malo klepetuljo, ki se v dvigalu pogovarja s sosedi, v trgovini ogovori prodajalko, odkar mu pa dovolimo, da v vrtec prinese svoje igrače, pa se je povezal tudi s svojimi vrstniki v vrtcu. Lahko bi rekla, da je bil tole največji korak h grajenju »prijateljskih« odnosov. Ko v parku srečamo kakšnega prijatelja iz vrtca, ga pokliče in se mu z veseljem pridruži pri igri in tudi drugi otroci ga bolj pogosto povabijo v svojo družbo. Pa tudi vabilo na rojstnodnevno zabavo smo že dobili:-) Niti ni bistveno, ali je razlog v tem, da prinese svoje najljubše igrače, ki jih potem seveda tudi deli z drugimi, pomembno je, da se počuti del družbe, zaželen. Patrik je vedno rad delil igrače. Nikoli nismo imeli težav, če si je kak otrok izposodil njegovo kanglico in lopatko, kakšen avtomobilček ali se zapeljal en krog z njegovim poganjalčkom. Pred dobrim mesecem je zjutraj v vrtec vzel eno njemu ljubo lego figurico, ampak ob odhodu domov te figurice ni bilo nikjer. Ker sva se dogovorila, da sam skrbi za svoje igrače, sem ga seveda vprašala, ali je igračo izgubil, on mi je pa odvrnil, da sta se s prijateljem v vrtcu dogovorila, da mu jo posodi do naslednjega dne. In naslednji dan mu jo je ta res vrnil. Bila sem presenečena in seveda zelo ponosna nanj.

Noben otrok se ne rodi z znanjem o tem, kako navezovati stike in graditi prijateljstvo, ampak se tega nauči. Otroci s spektroavtistično motnjo pa pri tem potrebujejo veliko več naše pomoči. Učiti jih je potrebno, kako navezovati stike, kako sodelovati pri igri z drugimi otroki, slediti pravilom igre ipd. S Patrikom se veliko pogovarjava o tem, kakšne prijatelje si želi, kakšni naj bodo do njega in kakšen naj bo on do njih. Želim mu pokazati, da je prijateljstvo vzajemen proces, ki temelji na medsebojnem zaupanju in podpori. Patrik ima še vedno težave z vključevanjem v igro in navezovanjem stikov z drugimi, njegov pristop je večkrat okoren, zaradi svojih posebnosti (npr. kriljenja z rokami, še posebej, ko mu uspe narediti kaj, za kar se je še posebej potrudil) včasih izpade čudak, težave ima tudi z razumevanjem pravil igre, zato potrebuje podporo odraslih ljudi. Iskreno sem hvaležna celotnemu vrtčevskemu timu, še posebej pa vzgojiteljici in specialnima pedagoginjama, ki se po najboljših močeh trudijo, da bi drugi otroci Patrika čim lepše sprejeli v svojo družbo. In moram priznati, da so tudi starši drugih otrok odprti za drugačnost. Nekateri Patrika večkrat ogovorijo, ga pohvalijo, npr. da odlično vozi kolo ali da se je na predstavi super odrezal, in njemu je to zelo všeč, jaz pa sem seveda najbolj ponosna mama na svetu. Zavedam se namreč, da se Patrik trudi veliko bolj kot običajni otroci. Zato se tudi uspeha izjemno veseli in mi seveda skupaj z njim. Ja, tudi otroci z avtizmom potrebujejo prijatelja, mogoče še bolj kot običajni otroci.

 

Literatura:

Attwood, Tony. 2007. Aspergerjev sindrom: Priročnik za starše in strokovne delavce. Radomlje: Megaton.

Čakarić, Maja. 2018. Seveda si želijo družbe vrstnikov, a tega ne znajo pokazati. Dostopno prek: https://www.delo.si/nedelo/bi-se-igrali-z-lutkami-bi-se-igrali-z-lutkami-bi-se-igrali-z-lutkami-55785.html (25.4.2019).

Goltz, Michael. 2018. Aspies have a hard time making and keeping friends. Dostopno prek: https://theascent.pub/aspies-have-a-hard-time-making-and-keeping-friends-e46bae13f9f4 (25.4.2019).

Your Little Professor. Loneliness & Friendship for Children with Asperger Syndrome. Dostopno prek: https://www.yourlittleprofessor.com/loneliness-friendships-for-children-with-asperger-syndrome/ (24.4.2019).

Vistoropski, Nika. 2017. Vsaj enega prijatelja si želim. Dostopno prek: https://onaplus.delo.si/vsaj-enega-prijatelja-si-zelim (25.4.2019).

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja