Ko je Evropo začela pretresati epidemija nalezljive bolezni Covid-19, si še zdaleč nismo predstavljali, kakšne spremembe in stiske nam bo prinesla. Da se bomo tudi sami kmalu znašli v vrtincu okužb in težjih obolenj, prepovedi in zapovedi, ki jih moramo spoštovati in nas na nek način hromijo, občutkov nemoči obvladovanja trenutnega stanja, različnih negativnih psiholoških stanj kot so anksioznost, depresija, panika in strah.
Po socialnih omrežjih in spletnih portalih praktično že od prvega vala pojava virusa pri nas krožijo različni (večinoma zelo dobri) nasveti, kako naj se spopademo s situacijo, v kateri smo se znašli in ki nam je vsem v velik izziv. V oči me pa zbodejo predvsem tisti »dobronameni« nasveti, ki pravijo, da naj si po končanem delu (ki vključuje tudi šolanje od doma, ki je bilo preloženo na nas starše in nas dodatno obremenjuje) privoščimo še kakovosten čas s svojim otrokom (npr. izdelamo lutke in priredimo predstavo, se igramo s plastelinom, skupaj preberemo kakšno pravljico, gremo na sprehod in podobno); naj se na morebitne čustvene ali vedenjske reakcije naših otrok odzovemo mirno in potrpežljivo; predvsem pa omejimo čas, ki ga naši otroci preživijo pred ekrani, saj prekomerno preživljanje časa na telefonu, tablici ali pred računalnikom škoduje našim otrokom. Ampak, ali imamo starši po vseh naporih glede usklajevanja družinskih, šolskih in službenih obveznosti res še dovolj energije za vse igrarije in otroške vragolije, da smo vsak trenutek prijazni in strpni drug do drugega in nismo konec dneva kot izžeta »cunja«?
Trenutne razmere so nam prinesle precej več skupnega časa, čeprav moram priznati, da smo že prej kot družina veliko časa preživeli skupaj. Že pred to negotovo situacijo smo vse popoldneve in vikende preživeli bolj ali manj kot trio, in če sva si prej s partnerjem prizadevala, da vikend nekako zvozimo brez večjih čustvenih pretresov, je zdaj vse še toliko bolj naporno, ko smo skupaj res 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez kakršne koli zunanje pomoči. Že samo šolanje od doma je poseben izziv, saj starši nismo v zadostni meri opremljeni z znanji in izkušnjami na področju pedagoških pristopov, ne poznamo potrebnih didaktičnih pripomočkov, vaj in tehnik, ki bi našim otrokom pomagali na šibkih področjih. Poleg tega se moramo zavedati, da je šolanje otroka s posebnimi potrebami pogosto bolj zahtevno od šolanja običajnih otrok, še posebej zaradi njihove kratkotrajne pozornosti, pomanjkanja motivacije za sodelovanje, omejenega razumevanja in upoštevanja navodil ter morebitnih drugih primanjkljajev ali pridruženih motenj. Včasih se zdi že učenje zapisa enega števila kot boj z mlini na veter. Običajno bi naši otroci pri tem imeli različne specialnopedagoške, psihopedagoške, logopedske in druge oblike podpore in pomoči, česar sedaj nimajo. Sami največkrat dejavnosti planiramo vnaprej, šolsko gradivo že zvečer preberemo, si pripravimo delovne liste in druge materiale, predvidimo časovni urnik, in ko že mislimo, da bo vse gladko teklo, se zgodi, da trčimo ob nek zunanji impulz ali čustveni dražljaj in v sekundi se vse podre. In potem se znajdemo v vrtincu izbuhov jeze in čustvenih pretresov, ki rezultirajo v nezaželeno verbalno in fizično vedenje.
Tukaj je še delo od doma, ki je velikokrat težje zaradi premajhne delovne površine, hrupa in odsotnosti koncentracije, potrebne za odgovorno delo. Pride kak dan, ko telefoni neprekinjeno zvonijo in naju že tridesetič zmotijo sredi zapisa enega računa. Zato je vsekakor potrebna dobra organizacija dela ter vzpostavitev dnevne rutine, ki nam pomaga pri vzdrževanju občutka varnosti in obvladovanju stresa, predvsem pa preprečuje nenehna pregovarjanja in bitke za premoč. Ker smo omejeni na relativno majhno stanovanje, ko se ne moremo umakniti vsak v svoj prostor, kdaj pride tudi do napetosti, provokacij, izbruhov jeze in kričanja. Zaradi tega imam velikokrat ogromen občutek krivde, ker nisem dovolj potrpežljiva in mi gre konec dneva že vse na živce. Da vzkipim že ob prvem klicu: »Mama, poglej to…«. »Pa daj mi že mir«. Saj potem obžalujem, ampak kaj ko izrečenih besed ne moremo vzeti nazaj in ostane en velik cmok v grlu. Včasih se mi zdi, da sem kot balonček, ki se napihuje tako dolgo, dokler ne poči. In v takih trenutkih se vprašam: Ali sem dober starš? Dobra mama? Ali naši otroci v teh razmerah res potrebujejo idealne starše? Osebno menim, da naši otroci sedaj potrebujejo samo »dovolj dobre« starše in dovolj dobri starši smo tisti, ki delamo, kar mislimo, da je prav in se trudimo po svojih najboljših močeh. Ki poleg zadovoljevanja otrokovih potreb poskrbimo tudi za svoje dobro počutje, tako fizično kot psihično. Sem v prvi vrsti mama, ampak nisem samo to, sem še veliko drugega. In če sama nisem vredu, umirjena in pozitivno naravnana, to stanje vpliva na vse družinske člane.
Iskreno priznam, da velikokrat najbolj pogrešam prav tišino. Pri nas je namreč vseskozi zelo glasno. Želim si tudi nekaj prostega časa, ki bi bil namenjen samo meni, kakšno uro čez dan za telesno aktivnost, ker ob 21h zvečer res nimam več energije za trebušnjake, planke ali aerobiko. Ali samo za lenarjenje, da v miru spijem kavo (navadno je zaradi drugih obveznosti že povsem mrzla), preberem kakšno dobro knjigo. In to brez občutka slabe vesti. Velikokrat si ta čas zase izborim pozno zvečer, ko skoraj vsi že spijo. Potihoma ugotavljam, kako lepo bi bilo živeti na vasi, kjer lahko neobremenjeno stopiš iz hiše in se nadihaš svežega zraka, ne da bi si moral nadeti masko, daleč stran od mestnega hrupa in gneče. In res si želim, da bi imel najin sin sorojenca, s katerim bi se igral in bi naju tako vsaj za trenutek razbremenil.
V času epidemije Covid-19 in fizične izolacije smo družine, sploh tiste, ki imamo otroke s posebnimi potrebami, na svojevrstni preizkušnji. Družina ima priložnost, da se še bolj poveže ali pa še bolj odtuji. In jaz si bom resnično prizadevala, da bomo iz te »krize« prišli s čim manj ranami.
Da pa ne bo vse tako črno, iskreno priznam, da so nam trenutne razmere prinesle tudi nekaj pozitivnih stvari. Najin otrok se je naučil, da lahko vzdrži in se prilagodi tudi situacijam, ki mu niso najbolj všeč (npr. da se ne more družiti s prijatelji, jih pa lahko pokliče; da se ne more igrati na igralih v parku, lahko pa gremo na sprehod ali v gozd; da moramo skrbeti za higieno rok in kašlja, čiste roke so tako prva stvar, za katero poskrbimo ob prihodu domov:-). Učimo se potrpežljivosti, strpnosti in empatije. In kljub izčrpanosti poskušamo čim lepše preživeti skupne trenutke. Iz omar smo potegnili družabne igre, ki jih prej skoraj vse leto nismo pogledali, veliko se pogovarjamo, gledamo družinske fotografije in obujamo spomine na skupna doživetja, pečemo piškote, ustvarjamo, poslušamo pravljice, plešemo, se igramo skrivalnice, skupaj pogledamo kakšno risanko, se objemamo in crkljamo. Trenutno stanje v tem smislu pomeni priložnost za zbližanje in povezanost ob zavedanju, da imamo ob vseh omejitvah vendarle moč, v vsakem trenutku, uri dneva, izbirati, ali bomo čas izgubljali s poglabljanjem morebitnih nesoglasij, iskanjem malenkosti, ki nas motijo, in s kritikami, ali bomo v njem bogatili sebe in svoje najdražje.
Kljub številnim negativnim posledicam, ki nam jih je prinesel tale »koronski« čas, menim, da smo lahko hvaležni za marsikaj. Vsak dan sem iskreno hvaležna, da smo zdravi. Da imam službo, v kateri zares uživam. Da imamo streho nad glavo in ne rabim vsak trenutek skrbeti, ali bo moj otrok sit ali lačen. To so res tiste osnovne potrebe, ki pa v današnjem času niso niti malo samoumevne. Koliko je takih družin in posameznikov, ki so v težki finančni stiski, ki so bili že prej na pragu revščine, trenutna situacija pa jih je potisnila še bolj na dno. Hvaležna sem za partnerja, da nama v trenutni življenjski izkušnji nekako uspeva ohranjati zdrave družinske in partnerske odnose. Hvaležna sem tudi za prave prijatelje, za druge sotrpine in vse tiste, ki v teh časih sočustvujejo z nami in nas podpirajo, pa četudi le moralno. Trenutna epidemija v tem smislu pomeni priložnost, da razmislimo o tem, kaj nam je (bilo) samoumevno, pa to ni; kaj je zares pomembno in zares šteje; kaj je v teh kritičnih časih zares potrebno in to je bistveno manj, kot smo mislili.
Ostanite zdravi.