Že dolgo nisem nič zapisala oziroma že dolgo si nisem uspela vzeti časa, da uredim zapise, ki čakajo v vrsti, da jih objavim. Pa naj bo danes en tak razmišljujoč pogled na sodbe in mnenja, ki si jih ljudje ustvarimo o nekom, ki ga v resnici sploh ne poznamo, tudi o stvareh, o katerih ne vemo prav ničesar, in ki hote ali nehote usmerjajo naše korake.
Zagotovo smo že vsi kdaj slišali rek »Ne sodi knjige po platnicah«.
Pri knjigah vemo, da je namen platnice predvsem ta, da ujamejo naš pogled, pritegnejo naše zanimanje, da vzamemo v roke prav dotično knjigo. Velikokrat je ravno platnica knjige tista, ki nas prepriča, da preberemo kratek povzetek na zadnji strani knjige, ampak smo potem razočarani. Zakaj? Ker vsebina ni takšna kot smo pričakovali. Ker nas je pogled na platnico zavedel. Nehote smo knjigi dali oznako, ki je daleč od resničnega. In ugotovimo, kako zelo smo se motili.
Podobno je z ljudmi. Le da pri ljudeh ne govorimo o platnicah, ampak o maskah. Ja, maskah, ki si jih zavedno ali nezavedno natikamo na obraze v različnih situacijah in za katerimi skrivamo svoj pravi jaz. Zakaj? Ker si želimo biti popolni, sprejeti, ljubljeni. Sploh pa živimo v varljivem virtualnem svetu, ki nam na vsakem koraku prikazuje podobe popolnih partnerjev in srečnih družin, vendar fotografije na družbenih omrežjih pogosto prikazujejo izkrivljeno podobo našega resničnega življenja. Tudi zaradi tega je v današnjem času ogromno površinskih ocen ljudi, sodb in predsodkov. Kolikokrat ste si o nekom ustvarili mnenje na podlagi objave na Facebooku, načina oblačenja, videza, barve las, njegovega ravnanja v določeni situaciji, pogleda, ki je drugačen od vašega ali izrečenih besed, s katerim se ne strinjate, in na koncu spoznali, da ste se zmotili? Da je bil vaš prvi vtis o osebi napačen. In to samo zato, ker ste preveč površno pogledali, slabo poslušali ali se prenaglili s predalčkanjem v kategorije.
Sama priznam, da so me ljudje presenetili že neštetokrat. Tako v pozitivnem kot tudi negativnem smislu. Zato se v zadnjem času – tudi zaradi izkušnje vzgoje posebnega otroka, ki je zaradi svojega vedenja velikokrat etiketiran kot »nemogoč«, »nevzgojen« in »poreden« – poskušam brzdati pri ustvarjanju mnenja o ljudeh. Vedno poskušam na zadeve pogledati še iz druge perspektive, z odprtim srcem, razumevanjem, empatijo in predvsem brez predsodkov. In tega nas lahko naučijo prav otroci. Zdi se, da so otroci povsem neobremenjeni, dokler ne posežemo zraven odrasli s svojo predstavo sveta in jih »okužimo« s tem, da je potrebno vse in vsakogar oceniti in popredalčkati.
Zanimivo je, kako otroci veliko lažje sprejemajo drugačnost. Vsakič znova sem presenečena, kako iskreni so. Če jim kaj ali kdo ni všeč, to povejo povsem odkrito, brez obsojanj. Medtem ko smo odrasli velikokrat polni nekih predsodkov in zaradi tega nesposobni izoblikovati si lastno mnenje. Ponavadi zato, ker nimamo dovolj informacij, ker želimo biti všečni, pripadni neki skupini ali ker se bojimo, da bomo zaradi tega obsojani sami.
Pa vendar smo ljudje veliko več kot maska, ki smo si jo nadeli na obraz. Velikokrat za masko skrivamo globoke brazgotine, v sebi nosimo lepe in manj lepe zgodbe, s katerimi se soočamo kot najbolje znamo. Včasih nam uspe, da odidemo kot zmagovalci, včasih kot poraženci. Včasih bomo o tem govorili, spet drugič se bomo zavili v molk in ne bomo k sebi spustili nikogar. Zato razmislimo preden obsojamo. Največkrat zadeve niso takšne kot so videti na prvi pogled.