Danes bom pisala o trmi, čustvenih izbruhih ali izpadih, kot jim starši večkrat rečemo, o neželem vedenju otrok in še čem.
Zagotovo se je vsak starš kdaj znašel v situaciji, ko je otrok sredi nakupovalnega centra začel cepetati, vreščati in se metati po tleh, ker mu niste želeli kupiti kinder jajčka ali igračke, ki jo je med policami zagledal in jo na vsak način želel imeti. Na drugi strani pa imamo tudi primer, ko je otrok začel kričati iz popolnoma drugačnega razloga, npr. ker ste se predolgo zadržali med policami z oblekami, otrok se je pa medtem počutil nelagodno, ker mu je bilo (pre)vroče ali je bilo v njegovi neposredni bližini preveč ljudi. Kot starš ste bili v tistem trenutku zgroženi nad otrokovim neprimernim vedenjem, osramočeni zaradi vseh tistih očitajočih pogledov in neprimernih komentarjev, kot npr.: »Kakšen razvajen otrok! Jaz bi ga že parkrat po riti!«, ki so v vas samo še bolj poglabljali razočaranje in jezo. V tistem trenutku bi se najraje znesli nad otrokom. Pa ste se morda samo kislo nasmehnili, mrko pogledali ali zarohneli: »Kaj bi spet rad/a? Zakaj se dereš?«
Navzven sta opisana dogodka videti popolnoma enaka: otroci se odzivajo z neustreznim vedenjem kot je npr. kričanje, vreščanje, preklinjanje, cepetanje, loputanje z vrati, včasih tudi z nevarnim vedenjem (npr. grizenje, brcanje, tolčenje, metanje predmetov po prostoru, avtoagresivno vedenje,…). Če pa pogledamo nekoliko podrobneje, pa lahko razberemo, da gre za dva popolnoma različna pojava. V prvem primeru gre za napad trme oziroma izbruh jeze ali besa (ang. temper tantrum), v drugem pa za čustveni oziroma senzorni »zlom«, izbruh ali izpad (ang. meltdown). V nadaljnjem besedilu bom omenjene pojme uporabljala izmenično. Ker gre velikokrat za nerazumevanje in nerazločevanje obeh pojavov, bomo v nadaljevanju podrobneje navedli značilnosti obeh.
| NAPAD TRME oziroma IZBRUH JEZE ALI BESA | ČUSTVENI oziroma SENZORNI »ZLOM«, IZBRUHI ALI IZPADI |
| • Zavestno in hoteno vedenje za dosego želenega cilja (otrok s svojim vedenjem nekaj zahteva, »izsiljuje«) | • Nehoteno ali nenačrtovano vedenje (na vedenje otrok nima vpliva) zaradi čustvene ali senzorne preobremenitve |
| • Otrok želi z vedenjem doseči pozornost ali neko našo pričakovano reakcijo | • Cilj ni doseči pozornost |
| • Izbruh se lahko konča v trenutku, ko otrok doseže svoj namen | • Napadi lahko trajajo dlje časa (tudi do 2 uri), izpad bo minil, ko se bo otrok pomiril |
| • Po izbruhu je otrok zadovoljen, ker je dosegel želeni cilj ali jezen zaradi neuspeha | • Po končanem vedenju otrok doživlja občutke sramu, krivde, ponižanja in obžalovanja |
| • Otrok je včasih malenkost fizično utrujen | • Po zlomu je otrok psihično in fizično izčrpan |
(Vir: povzeto po Fajdiga 2014, 33)
Pri napadu trme gre za ciljno naravnano vedenje, medtem ko lahko »zlom« opišemo kot ekstremni, nenadzorovani, čustveni in vedenjski odziv na ogromen stres ali prekomerno stimulacijo (Fajdiga 2014, 32) oz. kot reakcijo na senzorno preobremenjenost (Barloso 2021). V obeh primerih je pomembno, da se primerno odzovemo.
O trmi je bilo že veliko napisanega, zato se bom sama v večji meri osredotočila na čustvene »zlome«. Morda samo beseda ali dve o otroški trmi. Ker zdaj že vemo, da gre v primeru napada trme za izsiljevanje, je pomembno, da otrokovi želji ne ustrežemo. Da otroku – ko ugotovimo, kaj si želi – jasno in čim bolj mirno povemo, da razumemo, kaj si želi, vendar trenutno tega ne more dobiti, in da je njegovo vedenje neprimerno. Pomembno je, da NE popustimo, saj se bo otrok v nasprotnem primeru naučil, da z neželenim vedenjem lahko doseže svoj cilj (Barloso 2021). Prav tako pa je pomembno, da pohvalimo otrokovo primerno vedenje.
Na drugi strani pa imamo »zlom«, ki je otrokova intuitivna, refleksna reakcija na čustveno in senzorno preobremenitev. O »zlomih« velikokrat govorimo v povezavi z otroci z motnjo avtističnega spektra. Zanje naj bi namreč bilo značilno, da so velikokrat senzorno preobčutljivi, o čemer sem pisala že v uvodnem prispevku O avtizmu. Ker gre pri »zlomih« lahko za ekstremno izražanje negativnih emocij kot so jeza, žalost, anksioznost, so tovrstni izpadi podobni »cunamiju« (Atwood v Weiss 2018, 158) ali vulkanu (Mihelčič 2017) in zaradi tega seveda predstavljajo osebam z motnjo avtističnega spektra in njihovim najbližjim velik izziv.
Ko se kot starš prvič srečaš s takšnim silnim izbruhom, je lahko precej hudo, priznam. Če svojega štiriletnika fizično še nekako obvladaš, te lahko psihično popolnoma zlomi. Prvi tovrstni izpadi so se pri nas načeli dogajati poleti 2016, ko je bil Patrik star približno 3 leta in pol. Tisto poletje sva se s partnerjem odločila, da bomo dopustovali v naši prelepi Sloveniji. In res sva naredila načrt za vse dnevne izlete, ki sva jih strnila v 14 dni. Ker Patrik v tistem obdobju ni več »potreboval« dnevnega spanca (res smo se dolgo trudili, da bi čez dan vsaj za pol ure zatisnil oči in se spočil, nakar smo obupali), sva predvidevala, da bo od utrujenosti, vznemirjenosti in pestrega dogajanja spal vsaj med vožnjo v avtu. Seveda je navadno naša vožnja trajala največ uro in pol, in ker je zaspal šele po dobri uri, smo domov prispeli ravno v trenutku, ko je bil njegov spanec najgloblji. Naslednji dan se je situacija ponovila, vmes smo pa na izletih doživljali »histerične« izpade, ko je otrok kričal, se tresel od jeze in besa, cepetal, begal gor in dol… Še posebej nazorno mi je ostal v spominu izlet na Bled, ki smo ga zaključili na otroškem igrišču. Ne spomnim se točno, kaj je bil tisti povod, ampak v nekem trenutku smo naleteli na tako močan izbruh, da so se drugi starši z otroki začeli umikati z igrišča. V tistem trenutku sem rekla: »Jaz ne grem s tem otrokom nikamor več.« Enostavno je bilo vsega preveč. Tega seveda takrat nisem razumela. No, sedaj vem.
Sledilo je seveda obdobje, ko smo imeli tudi po 10 izbruhov na dan, in občutek sem imela, da smo komaj obvladali enega, že se je začel nov. Zdelo se je, kot da je naš otrok tempirana bomba, mi pa samo čakamo, kdaj jo bo razneslo. Ja, točno tako bi lahko opisala tisti grozen občutek nemira v sebi, ko sem samo čakala, kdaj in iz katere strani bo »počilo«. Res smo bili sposobni v dnevu zamenjati petnajst različnih obrazov, nihanje razpoloženja je bilo precej radikalno, prehajali smo od popolne vzhičenosti, veselja in pomirjenosti, do žalosti, zamere, strahu, besa in jeze. In prav jeza je bila navadno izražena zeloooo ekstremno. Ali kot je v knjigi Planet Asperger: Kažipot za starše otrok z motnjo avtističnega spektra lepo opisala Mojca Mihelčič (2017, 30): »Jeza jim lahko sfrči od 3 na 99, preden si sezujete čevlje«. Da ne bo pomote: niso bili samo meltdowni, ampak so se ti menjavali z napadi trme, ki je seveda značilna za obdobje med drugim in petim letom otrokove starosti. In ti izbruhi so se dogajali kjerkoli: na bazenu, v parku, v trgovini, na igrišču… skratka, povsod.
Pri otrocih, ki imajo motnjo avtističnega spektra, je neprimerno vedenje tisto, kar najprej opazimo. Zaradi tega ljudje ponavadi označijo takšnega otroka za nevzgojenega, njegove starše pa za nesposobne vzgajati (Svetovalnica za avtizem 2022). Res je, da tole staršem prav nič ne pomaga, saj smo zaradi otrokovega vedenja že tako v stiski. Moramo se zavedati, da ko ima otrok tovrsten izbruh, ga nič ne ustavi. Vedenje v takih situacijah je burno, otrok lahko uporablja vse mogoče izraze in kletvice (ki nas starše lahko zelo prizadenejo), razbije kakšno stvar, raztrga sliko ipd. To je način, da se očisti, nekakšen obrambni mehanizem, v izredno težkih primerih pa je lahko otrok tudi avtoagresiven. V takih trenutkih morajo biti starši obvezno prisotni in imeti otroka pod nadzorom, saj se lahko poškoduje (Atwood v Weiss 2018, 158).
Takšno vedenje pa se ne pojavi brez vzroka in prav tako ne brez opozorila. Osebe pred »zlomom« ali izbruhom kažejo neke vzorce vedenja, ki naznanjajo vedenjski izbruh, a so ti znaki (»sprožilci«) včasih komaj opazni. Če želimo otroku empatično pomagati, da bo tovrstnih frustracij in čustvenih »zlomov« čim manj, je pomembno, da smo pozorni in razumemo, zakaj prihaja do neželenih reakcij. Kateri so torej tisti najpogostejši vzroki za čustveni »zlom«? Najpogostejši vzroki so: nenadne spremembe (sprememba rutine, zlasti nenapovedana, sprememba okolja), nerazumljiv odgovor na postavljeno vprašanje, nove situacije, ki otroku predstavljajo velik izziv (otrok lahko postane anksiozen, ker ga je strah nove nepoznane situacije), senzorna preobremenitev (npr. avditivni, taktilni dražljaji, včasih preveč vseh dražljajev), ponujanje prevelike izbire, nejasna navodila, prehajanja iz ene dejavnosti v drugo (npr. v šoli iz razreda v razred, med programi…), nezmožnost razumevanja nekaterih dogodkov, nezmožnost učinkovitega komuniciranje (zlasti, če je otrok slabše verbalen), včasih pa gre za čisto biološke potrebe (otrok je žejen, lačen, nenaspan…) (Fajdiga 2014, 32).
Vseh čustvenih »zlomov« otroka seveda ne bomo mogli preprečiti, lahko pa poskrbimo, da bo teh čim manj. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj splošnih pravil, kako ravnati, ko do »zloma« ali izbruha že pride, da bo situacija čim manj stresna za vse (povzeto po Fajdiga 2014, 32):
- Ker je tovrsten izbruh lahko zelo silovit, je prvo in najpomembnejše, da vsem prisotnim zagotovimo varnost. Npr. v kolikor se izbruh zgodi v parku ali na igrišču, je potrebno, da poskrbimo, da otrok ne steče na cesto.
- Kolikor je v naši moči poskusimo omejiti moteče dejavnike, ki lahko dodatno povzročijo izbruh (npr. hrup v prostoru, svetloba, vonj, ljudje,…) in poiščemo čim bolj miren kraj za pomiritev (npr. otroka – če je potrebno – fizično odmaknemo iz prostora ali odstranimo iz situacije).
- Čim manj govorimo z otrokom, saj nas v tistem trenutku tako NE posluša! Takrat pogovor z otrokom ni mogoč. Hkrati pa je preveč govorjenja samo dodatno breme že tako prenasičenemu kognitivnemu procesiranju. Z otrokom se bomo pogovorili, ko se bo otrok pomiril. Patrikov izbruh se navadno konča s krčevitim jokom in ko se pomiri, sam pove, da mu je žal.
- Poskusimo ostati čim bolj mirni. Je težko, še zlasti, če se to zgodi na javnem kraju in ker s strani mimoidočih velikokrat priletijo neprimerne sodbe. Ampak tega se da naučiti. Mnogi pravijo, da otroci z motnjo avtističnega spektra še v večji meri začutijo razpoloženje odraslih. Ton glasu, naša potrpežljivost, energija – vse to je pomembno, ker otrok čuti prav vse. Če smo starši nemirni in negotovi, lahko ob tem postanejo nemirni, razdražljivi in celo agresivni tudi otroci. Sama sem se ob otrokovem izbruhu velikokrat znašla v vrtincu različnih čustev: občutku nemoči in razočaranja, ker kot mama velikokrat nisem znala pomiriti otroka sredi njegovega »norenja«; jezi, ki je s kričanjem in vreščanjem otroka v meni še naraščala, kar je otrok seveda zelo dobro zaznal; tudi strahu in negotovosti. Priznam, da sem velikokrat izbrala napačen pristop: kričanje NE pomaga! In tako smo izgubljali bitke, eno za drugo. Ampak noben otrok se seveda ne rodi z navodili in tudi še tako »skuliranim« staršem kdaj pa kdaj popustijo živci.
- Ne jemljimo vedenja osebno. Kot sem že omenila, lahko otrok med izbruhom izreče marsikaj, kot npr: »Nimam te več rad!«, »Vidva sta najslabša starša!« ali »Zakaj sploh živim?«. Ja, besede včasih bolijo veliko bolj kot dejanja. V tem primeru moramo čustva preprosto »izklopiti« ter k otroku pristopiti čim bolj ljubeče in z razumevanjem. Priznam, da se sama tega še vedno učim. Včasih mi uspe, včasih ne, in takrat zelo boli.
Vem, da se mnogi starši sprašujete Ali bo teh izbruhov kdaj konec? Svet je prežet z okoliščinami, ki nas izzovejo iz dneva v dan, situacijami, ki jih ne moremo predvideti, lahko pa se naučimo z njimi bolje soočati in sčasoma opremiti z »orodji«, ki vsako naslednje srečanje z njimi naredijo lažje in manj stresno. Pri tem pa potrebujemo veliko mero potrpežljivosti in vero, da bomo prišli do rezultatov.
Naj vam zaupam še nekaj naših »receptov«, kako se mi lotevamo preprečevanja izbruhov oziroma se poskušamo v čim večji meri izogibati sprožilcem nezaženega vedenja ter zmanjšati svoje zahteve. Gre za majhne prilagoditve, ki nam pomagajo preživeti dan brez večjih pretresov:
- O pomembnih zadevah se ne pogajamo in ne popuščamo. Ta pravila so jasna in ne dopuščajo nobenih odmikov. Gre predvsem za pravila, ki se dotikajo varnosti (npr. na kolesu vedno nosimo čelado, v avtu smo vedno pripeti z varnostnim pasom…).
- Več svobode seveda puščamo pri manj pomembnih zadevah, kjer otroku prepustimo izbiro. Izbira lahko med dvema ali več možnostmi, s katerimi pa še vedno sledimo zastavljenemu cilju, npr. »Greva ven peš ali s kolesom?« ali ko delava domačo nalogo: »Ali boš naredil najprej vaje za matematiko ali nalogo, ki ste jo dobili pri angleškem jeziku?«
- Ker ima naš posebni fant težave pri hitrem prehajanju iz ene dejavnosti na drugo, napovemo to vsaj 5 min prej, saj ima tako dovolj časa za prilagoditev. Ko je namreč sredi »zadeve«, npr. igra računalniške igre s prijatelji, mi pa imamo že vse pripravljeno za kosilo, se zelo razjezi, če ga prekinemo sredi igre. Nikakor ne mara nedokončanih zadev! Zato mu nekaj minut vnaprej povemo, da bomo šli h kosilu in da naj konča igro. Navadno to upošteva, včasih pa se zgodi, da tudi to ne deluje, tudi če ga večkrat pozovemo. Takrat si pomagamo še s štetjem od 1 do 10.
- Bolj nestrpne ali nepotrpežljive zahteve pri Patriku sprožijo precej burno reakcijo, zato si npr. zjutraj vedno vzameva dovolj časa, da se lahko v miru pripraviva za odhod v šolo (zbudiva se vsaj uro in pol prej). Hitrost res ni njegova vrlina in resnično ne mara, da ga priganjamo:-) Prav tako vedno vnaprej napovemo določene aktivnosti oz. nujne zadeve (beri: razne zdravniške preglede). Npr. ko imamo pregled pri zobozdravniku, to napovemo že dan prej. Moram priznati, da smo na tem področju vsaj v začetku naleteli na velik odpor in tovrstni pregledi so bili vedno stresni za vse. Se pa tudi to z leti spreminja in je vsakokrat lažje.
- Rutina je nujna, saj naši »posebneži« potrebujejo občutek varnosti in predvidljivosti, ki ga rutina prinaša. (O pomembnosti rutine v življenju otrok z motnjo avtističnega spektra bom podrobneje pisala v katerem od naslednjih zapisov). Z razlago nekaterih pravil in postopkov ter njihovim utrjevanjem (tudi po stokrat, če je bilo potrebno) smo se naučili, kako se obnašati pri mizi, kako prečkati cesto, in druge življenjske stvari. Pri vzpostavljanju rutine je še posebej dobrodošla vizualna podpora. Po stanovanju imamo tako praktično že od Patrikovega drugega leta starosti na različnih mestih nalepljena slikovna navodila (npr. vrstni red jutranje in večerne rutine, sličice za higieno rok po uporabi stranišča, navodilo za pospravljanje igrač po končani igri, znak, da ne kričimo idr.).
- Pri preprečitvi izbruhov, nam pomagajo tudi jasna navodila. Npr. ko greva v trgovino, se že vnaprej dogovoriva, kaj bova kupila in kakšno vedenje/obnašanje pričakujem od njega. Pa recimo, ko gremo kam na obisk, izlet in podobno. Navadno to upošteva.
- Vedno (po)skrbimo, da ni lačen, žejen in utrujen. Na izlete tako vedno vzamemo nahrbtnik z »nujnimi potrebščinami«: vodo ter kakšnim zdravim prigrizkom, večkrat tudi kakšno njemu ljubo igračo, da ga zamotimo, ko začutimo, da se njegov nemir približuje stopnji vrelišča.
- Včasih pa ne deluje nič od zgoraj naštetega. Ko vidimo, da se jeza v otroku nabira in da bo vsak hip »razneslo bombo«, poskušamo preusmeriti njegovo pozornost ali stvar »začinimo« s ščepcem humorja.
In morda še čisto za konec: Ko pride do otrokovega čustvenega »zloma« je zelo pomembno, kako se starši odzovemo. Ob Patriku sem spoznala, kako mirna moram biti v sebi, če želim dobro delati z njim. Ko umirim sebe, se umiri tudi on. Velikokrat pomaga tudi preprost objem in pomirjujoče besede: »Vse bo še dobro«.
Literatura:
Barloso, Kim. 2021. Managing Autism Meltdowns, Tantrums and Aggression. Dostopno prek: https://www.autismparentingmagazine.com/autism-meltdowns/ (20. 1. 2022).
Fajdiga, Špela. 2014. »Zlom« ali meltdown. V Voxalia 13, 32-34. Dostopno prek: https://www.drustvo-aspi.si/wp-content/uploads/2020/11/voxalia-zima2014.pdf.
Mihelčič, Mojca. 2017. Planet Asperger: Kažipot za starše otrok z motnjo avtističnega spektra. Ljubljana: Založba Mladika.
Svetovalnica za avtizem. O vzgoji, vedenju, nagrajevanju in kazni. Dostopno prek: https://www.avtizem.net/o-vzgoji-vedenju-in-nagrajevanju (17. 1. 2022).
Weiss, Simona. 2018. Leseni deček sodobnega časa: Aspergerjev sindrom: teoretska spoznanja in študija primera: [pregled od zgodnjih spoznanj o Aspergerjevem sindromu od današnjega razumevanja in skrbi za osebe z njimi: znanstvena monografija]. Maribor: Založba Obzorja.