Ilustracija: Anja Petrarca

V zadnjih dneh veliko razmišljam o tebi, še posebej zato, ker sva ta teden z atijem sama. Ti si letos že drugič pri babici in dediju na počitnicah. Na kmetiji, kjer je vedno zanimivo. Vidim, kako se ti oči zasvetijo, ko hraniš zajčke, ko greš k dediju na traktor in ti pusti »šofirati«, celo, ko je potrebno pomagati na vrtu.

V stanovanju pa je tako tiho brez tebe. Pogrešam tvoj smeh, tekanje po stanovanju, celo kričanje. Povsod te je polno. Redko kdaj si tiho vsaj minuto. Skoz nekaj razlagaš. »Mami, glej to… mami pridi, se bova skupaj igrala.«

Najbolj pa pogrešam najino večerno rutino. Kljub temu, da se večkrat jezim nate – ko ti že 100 x rečem, da si je potrebno umit zobke, ti pa še vedno iščeš svoje najljubše igračke in odlašaš z odhodom v posteljo – mi je ta večerni del najljubši. Ko si po debeli uri pregovarjanja končno v svoji postelji, ti zaželim sladke sanje, in ko že zaprem vrata tvoje sobe, me ustaviš: »Mami, a ti povem eno pravljico? Uleži se še malo zraven mene.« Skoraj vedno se pravljica začne tako: »Nekoč je živel en mali fantek, ki mu je bilo ime Patrik.« In potem opisujeva različne prigode, ki so se ti zgodile čez dan. Jaz te objamem in ti povem, kako poseben si. Da te imam rada do lune in nazaj. Da si moj zlati fantek.

Včeraj si mi po telefonu rekel, da imaš presenečenje za naju. Ampak veš… ti naju presenečaš vsak dan znova. Z majhnimi pozornostmi, ki jih marsikdo niti opazi ne, meni pa pomenijo zelo veliko. Ko te pridem iskat v vrtec, vedno veselo stečeš k meni. Kot da se ne bi videla res dolgo dolgo časa. Ko sem na robu živčnega zloma, zaplešeš svoj »opičji« ples in mi iznenada rečeš: »Mami, ti si moja princeska.« Vedno mi pričaraš nasmeh na obraz. Ali ko se stisneš k atiju in mu zašepetaš: »Prijatelja sva, a ne ata?«

Razmišljam o tem, kako hitro minevajo dnevi, tedni, meseci in leta. Zdi se mi, da si se še včeraj plazil po vseh štirih, naslednje leto pa odhajaš v šolo. Medtem se je zgodilo res veliko stvari, veliko pomembnih korakov. Zate in za naju. Naučil si se vožnje s kolesom. Govorno si napredoval do te mere, da sosedom v dvigalu opišeš vse super moči tvojih junakov. Zanimajo te številke in črke (tudi ime Patrik že znaš zapisat!). Brez pomoči in z dovolj motivacije se oblečeš, obuješ in pripraviš čokolino. Prepričana sem, da pot do vrtca poznaš tako dobro, da bi jo med vsemi ulicami in semaforji prehodil z zaprtimi očmi. Zagotovo osvojitev veščin zahteva veliko več časa, potrpežljivosti in napora nas vseh, in ja, kot družina smo morali v naš vsakdanjik vnesti kar nekaj sprememb in prilagoditev. Ampak vesela sem, da smo uspeli vzpostaviti svoj ritem življenja, neodvisen od pričakovanj drugih, in da v njem uživamo.

Ta teden sva si kot starša vzela nekaj časa samo zase, za stvari, ki naju veselijo in polnijo z energijo. Sama sem se v večji meri posvetila ustvarjanju, ki je bilo konec koncev v vseh teh letih moj ventil za odklop od pestrega vsakdanjika, kaosa, živčnosti, obsojanja in čustvenih pretresov. V naslednjih dneh pa bomo spet skupaj, v našem malem svetu, kjer je vse kar potrebujemo le medsebojno razumevanje in ljubezen.

Se vidimo kmalu!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja